Pravijo, da so Dolenjci veseli in družabni ljudje. Take sem tudi sam spoznal pred »dobrimi« štiridesetimi leti kot revirni gozdar vse od Ižanskega s Kotom, Stajami, Igom in Kremenico, pa Dobravico s Podgozdom, deloma Sarsko in Klado, pa tja navzgor čez Škrilje in Golo, pod Kurešček z Visokim, Zapotokom in Rogatcem pa še z Osredkom nad Robom ter »Skiršče« in Purkače pod Mokrcem; vse do Krvave Peči in Iške. Taki so v tem koncu Dolenjci za mene še danes. Imajo mehko srce, kot je mehka dežela na vzhodu Kranjske s svojimi zaobljenimi griči in cerkvicami na njih, s številnimi vikend hišicami in domačijami ter pojočo govorico njenih ljudi. »Je žej taku an n’č drgač«. Iška, globoka soteska, ki loči Dolenjsko od Notranjske, pa deželi Martina Krpana tam na drugi strani, ni dala drugačnega obraza kot tem, na tej strani Iške. Tudi Notranjci so veseli in prijazni ljudje, odprte duše in vedno odprtih vrat svojih domačij. Prijetno jih je poslušati, kako na široko zavijajo po notranjsko, kot bi hoteli s svojim pripovedovanjem »akúl in akúl« obiti vso svojo deželo. Taka so moja občutja in spoznanja, in verjetno tako menijo še mnogi drugi.
Zamisel, bolje rečeno pobudo za pisanje o Krvavi Peči mi je v letu 2004 dal Srečko Knafelc, oblikovalec mojih zadnjih treh knjig in soavtor te knjige, ki je plod mojega štiridesetletnega (1965–2005) spoznavanja, doživetij in delovanja, kar sem si vseskozi tudi beležil in zapisoval, ter končno v letih 2004–2010 tudi raziskovanja na področju, ki je danes pred vami v obliki zapisane besede–knjiga o Krvavi Peči in bližnji okolici.
Ràšica, rojstni kraj Primoža Trubarja (1508–1586) ni daleč stran od krajev, ki so tu opisani, zato naj bo knjiga posvečena nedavno minuli 500 letnici rojstva začetnika naše pisane besede.
Tomaž Kočar
Odkar sem 1973 leta spoznal ta prelepi kos slovenske zemlje, sem se nanj in njegove lepote vedno bolj navezoval in sama od sebe je zorela želja približati se temu svetu in ljudem in ohraniti bogato etnografsko, naravno in kulturno dediščino. Odločitev je dozorela leta 2000, ko sem pri pedesetih letih prostovoljno prekinil delo v Delu-Reprostudio, kjer sem kot graf ični inženir vodil proizvodnjo, in ustanovil lastno podjetje, ki je postalo glavno gibalo in vzvod, da sem lahko preselil sedež podjetja iz Ljubljane v Krvavo Peč in s tem pravzaprav začel v letu 2006 tudi izvrševati svoj desetletni načrt oživljanja vasi in vsega, z njo povezanega. Na žalost v moji družini moj načrt ni dobil podpore, jo je pa toliko več dobil na občini Velike Lašče, ki je podprla načrt obnove šole v Krvavi Peči, in v krogu mojih prijateljev. Ne nazadnje pa moram poudariti podporo in vsestransko pomoč mojih staršev, ki so začutili mojo veliko željo po uresničenju mojih načrtov! Hvala jima za energijo, ki jo dajeta v zreli starosti!
Seveda pa je dal glavni pečat knjigi prijatelj Tomaž Kočar, avtor glavnega dela knjige, neutrudni zapisovalec vsega živega in neživega, moj skromni prispevek se nanaša predvsem na prihodnost vasi in okolice in se odraža v fotografskih zapisih nepopisno lepih naravnih lepot, ki jih je v neposredni bližini Krvave Peči, po mojem globokem prepričanju, več kot v katerikoli drugi slovenski vasi.
Srečko Knafelc
