Rastlinstvo
Tesen Iške vsekakor ni ena sama skalovita, pusta in gola pokrajina. Poleg več ali manj poraslega skalnega ostenja, večino obeh bregov poraščajo gozdovi. Na levem bregu so od izvirov Iške navzdol, pa tja proti Vrbici gospodarski gozdovi. Zavod za gozdove Slovenije s svojo Območno enoto Postojna oziroma Krajevno enoto Cerknica usmerja strokovno gospodarjenje v teh gozdovih. Na desnem bregu so v gornjem toku Iške najprej gospodarski gozdovi, nižje pa so tja do izliva Šumnika, varovalni gozdovi, s katerimi strokovno usmerja gozdarsko načrtovanje kočevska območna enota s svojo Krajevno enoto Velike Lašče. Od Šumnika navzdol je strokovna domena v rokah ljubljanskih gozdarjev s Krajevno enoto Škof ljica. Vsi ti gozdovi na desnem bregu so gozdovi s posebnim namenom (281 ha) in se v njih ne seka, ne gradi cest ali vlak ali kako drugače posega v njih. Po vojni pa so tudi tu nekaj let ljubljanski gozdarji opravljali sečnje in z žičnimi izvleki (žičnicami) speljali v 50. in 60. letih okoli 10.000 m3 lesa do ceste v Mokrcu (pod Malinjekom), kar bo omenjeno še pri poglavju o gozdarstvu. Od Šumnika, pritok Iške izpod Krvave Peči, pa do Vrbice, kjer se v Iško izliva Zala, so takrat gozdarji postavili več tras žičnih izvlekov, žičnic, s katerimi so vlekli les iz Iške navzgor v Mokrc, do ceste. V teh gozdovih prevladuje bukev, ponekod je tudi manjša ali večja primes smreke, jelka pa je vedno redkeje zastopana zaradi močnega sušenja po vojni. Glavni vzrok sušenju je morda vedno močnejše onesnaževanje okolja, ozračja (kisli dež).
Od Vrbice navzdol so gozdovi na obeh bregovih Iške varovalni, v skrbstvu ljubljanske območne enote s Krajevno enoto Škof ljica. Nižje po toku Iške pa so malo pred gostiščem v Iški gozdovi, v katerih gospodarijo, enostavno povedano, sekajo, gradijo ceste, vlake, potekajo gojitvena in varstvena dela.
V strokovnem, gozdarskem, točnejše botaničnem pogledu prevladujejo v teh predelih sledeče gozdne združbe (asociacije): bukev z jelko (Abieto-Fagetum dinaricum s podzdružbami); danes združbo označujejo kot bukev z jelko (Omphalodo-Fagetum). Poleg obeh drevesnih vrst je v združbi močno prisotna še smreka. Taki gozdovi pokrivajo predvsem kvalitetnejša rastišča, vlažna, z dokaj globokimi in rodovitnimi tlemi, predvsem v »žepih«. Nasprotno tej gozdni združbi pa je v Iški dokaj pogosta asociacija gabrovca (črni gaber) z bukvijo (Ostryo-Fagetum; imenovana tudi Cephalanthero-Fagetum). Ker je besedilo namenjeno predvsem splošnemu bralcu, ne bom navajal podrobnosti, kot so značilnice v zeliščnem sloju ipd. Omenjena združba pokriva slaba rastišča; to so strma, predvsem južna pobočja s plitvimi in suhimi tlemi. Še slabša rastišča od slednje imenovanih pa pokriva združba gozdov črnega gabra (Ostrya carpinifolia) z malim jesenom (Fraxinus ornus)–Ostryo carpinifoliae-Fraxinetum orni. Poleg navedenih dveh drevesnih vrst so tu močno prisotne grmovnice, kot npr. ruj (Rhus cotinus, imenovana tudi Cotinus coggygria); šmarna hrušica (Amelanchier ovalis), navadni mokovec (Sorbus aria) idr.
Poleg navedenih združb na slabih, predvsem ekstremnih rastiščih, najdemo tu še gozdno združbo hrasta gradna (Quercus petraea) z gabrovcem (Querco-Ostryetum carpinifoliae). Manjše površine na dobrih rastiščih pokrivajo v Iški še združba bukve s tevjem (Hacquetio-Fagetum), na slabih pa združba rdečega bora s trirobo košeničico (Genisto januensis-Pinetum). Ostalih, v Iški prav tako prisotnih gozdnih združb ne bom našteval.
Prav je, da poleg gozdnih združb, čeprav samo v Iški in bližnji okolici, omenim tudi male, neznatne rastlinice, ki so posebnost za Iško. Avtor »Prispevka k poznavanju rastlinstva v soteski Iške«, Vinko Strgar (Varstvo narave V., 1969, 81–95) med drugim navaja, da je že v letu 1858 objavil podroben popis posameznih rastlinskih vrst v Iški, takratni kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, Dragotin Dežman (Carl Deschmann). Omenjeni je pri proučevanju rastlinstva v Iški prišel do spoznanja, da so določene rastline, ki jih je našel v Iški, glacialni relikti, ostanki iz ledene dobe. Te alpinske (ne alpske!) rastline so v Iški našle zatočišče (refugij) zaradi, njim ugodnih razmer. Malo verjetno je, da bi te rastlinske vrste v Iško zanesli zračni tokovi 30 km daleč s Snežnika, s Krvavca (45 km) ali celo z Golakov v Trnovskem gozdu (okoli 50 km). Posebnost alpinske f lore v Iški je, da raste tu večina vrst v nadmorski višini od 400 do 500 m, na navedenih treh, oddaljenih lokacijah, ki so najbližje Iški v zvezi z alpinsko f loro, pa na nadmorskih višinah preko 1000 m. Dežman omenja Iško tudi leta 1868 v časopisu Leibacher Zeitung, kjer piše o najnižjih rastiščih alpskega, alpinskega rastlinstva pri nas (Die Tiefsten Standorte einiger Alpenpf lanzen).
Rastlinsko posebnost Iške poudarja tudi »nebotanična« zanimivost, upravno-teritorialna razdelitev, ki ima svoje izhodišče oziroma stičišče globoko v soteski Iške, na Vrbici (Brvici), kjer je sotočje Zale in Iške. Tam stoji tudi t. i. Skalni mož, Možic, monolit iz apnenca. Na imenovani točki je razmejitev dolenjskega–južno od Vrbice in Mokrca ter vzhodno od Iške, notranjskega–južno od Vrbice in Krima ter zahodno od Iške in ozemlja ljubljanske okolice–Krim, Mokrc in soteska Iške do Vrbice. Tudi znani slovenski geograf, Anton Melik, rojak z Ljubljanskega barja, je ugotavljal (1959), da Dolenjsko in Notranjsko razmejuje rečica Iška. Omenjeni avtor »Prispevka o rastlinstvu v Iški«, Vinko Strgar je seveda podrobno opisal značilne rastline v Iški, za »naše branje« pa sem po lastni presoji izbral le v nadaljevanju navedene rastlinske posebnosti Iške. Sistematičnega in podrobnega raziskovanja rastlinskih taksonov v Iški pa se je v zadnjem času (2003–2010) lotil tudi dr. Marko Acetto, univ. dipl. inž. gozdarstva, ki je do upokojitve v letu 2006 predaval predmet f itocenologijo na gozdarskem oddelku Biotehniške fakultete. Determiniral, določil je novo podvrsto volnatega slanozora (Heliosperma veselskyi subsp. iskense subsp. nov.)–Razprave IV. razreda SAZU – XLVIII – 2, 5–24, Tab. 4, Ljubljana 2007.
Začnimo z grozdastim kamnokrečem (Saxifraga aizoon, S. paniculata), ki za razliko od večine alpinskih vrst raste visoko nad dnom soteske Iške. Njegova rastišča so na mokrški strani, desni breg Iške, na prepadnih Kozlovih (Kozjih) stenah nad jamo Skedenco (nadmorska višina okoli 750 m). Ta vrsta kamnokreča je na Dolenjskem znana le še v Veliki gori (med Ribnico in Loškim potokom). Rastlinska redkost v Sloveniji je tudi dlakavi mleček (Euphorbia villosa), ki raste v Iški pod Krvavo Pečjo pa vse do izteka soteske, in to na obeh bregovih. To rastlino navaja že omenjeni Dežman, 1858. Kranjski jeglič (Primula carniolica), trobentica z visokim steblom in roza cvetovi je dokaj pogosta rastlina v Iški; endemit, raste samo v Sloveniji in je zaščitena vrsta. Izredno zanimiv je v Iški na nadmorskih višinah od 400 do 440 m ter na dolomitni podlagi, čvrsti šaš (Carex f irma) ter slovenska redkost, dolomitski (Seelosov) sršaj (Asplenium seelosii). To je naša najmanjša praprot, sicer pa tercialni relikt, ostanek iz predledene dobe.
Omenil sem jamo Skedenco, imenovano tudi jama v Kozlovih (Kozjih) stenah nad Iško oziroma pod Ivanjim vrhom, ki se dviga nad Sivimi dolinami. Leži nad Iško, na nadmorski višini ok. 750 m in je sestavljena iz treh delov. Spredaj je velik spodmol, ki ima na zahodni strani v spodnjem delu nizek vhod, na zgornjem, južnem delu pa je spodmol prosto odprt. Iz tega predprostora zlezemo skozi nizko, širšo odprtino v jamo, dolgo morda okoli 30 m(?) in široko največ nekaj metrov. Strop se na levi naglo niža »do počepa«, na desni pa je dokaj visok in tam je okoli 2,50 do 3 m visoka stena, po kateri zlezemo do ozkega rova, dolgega okoli 60 m. Dostop je pretežno po kolenih oziroma po trebuhu, v začetku rova so na tleh kadice, vdolbine, pogosto z vodo, ki ob deževju kaplja s stropa, je pa tudi nekaj kapniškega okrasja. Približno 20 m pred izhodom iz rova je malo večja dvoranica z okoli 8 m visokim stropom in izredno ozkim skalnim prehodom, špranjo, širine okoli 30 cm. Tu se ozek rov nadaljuje do izhoda, velikega kot vhod v jazbino, po katerem se je možno splaziti na plano, na nadmorski višini okoli 755 m. Tako ogled rova ni za vsakega, za ogled jame pa je nujno imeti svetilko. Dostop do Skedence je tudi po lovski, po grofovi stezi od Colnarce v Mokrcu, kamor vodi slepi krak gozdne ceste, odcep gozdne ceste Ustje–Kozlove stene–Koprivnica–Lukov bataljon. Steza se spušča pod Kozlovimi stenami na »grofov štant«, kjer je spodaj t. i. TE hrib, od koder je čudovit razgled po Iški, na Grabljice ali navgor proti Vrbici. Od »grofovega štanta« po stezi pa je še okoli 250 m do vznožja Skedence, ki je malo višje nad lovsko stezo. Jamo z bršljanom v zvezi s f loro v Iški je omenil že leta 1857 botanik, arheolog, zgodovinar, politik, pa še kaj, sicer pa takrat kustos Deželnega muzeja v Ljubljani Karel (Dragotin) Dežman, sicer v hudega nemčurja spreobrnjeni Slovenec (Carl Deschmann). Domačini imenujejo pogosto take in podobne jame Skedence ali Skednence, taki sta dve udorni jami, povezani z naravnim velbom, mostom nad gozdno cesto Škrilje–Mokrc. Ta Skedenca je tik nad cesto, malo pred lovsko kočo v Sivih dolinah. Kraško jamo pri Malih Laščah pa so domačini poimenovali Skednevnica. Pri tej iz sprednje jame, višine okoli 10 do 12 m vodi dostop skozi malo odprtino v drug jamo, ki ima površino okoli 60 m2 in jo krase tudi kapniki (o Skednevnici po Trobli, 2001, št. 4, 24).
Ni posebnost, je pa zanimiva grmovnica tudi manjše drevo, navadna bodika, božje drevce, božji les (Ilex aquifolium); vedno zelena rastlina z značilnimi plodovi, rdečimi kroglicami. Rastlina je eno in dvodomna in se razmnožuje s cvetnim prahom in vegetativno, s koreninami. Grmič sem pred leti posadil doma pred hišo in mi čudovito uspeva. Neredko mi cveti tudi kasno poleti ali jeseni, ko ima rastlina že plodove, kroglice; cvetela je tudi sredi avgusta 2007. Tu so še alpski negnoj (Laburnum alpinum), drevo z rumenimi, dišečimi cvetovi, socvetjem v grozdih, kot akacija, robinija. Les ima v sredini črnjavo, na obodu pa beljavo, zato ga cenijo lovci za izdelavo deščic za pripenjanje trofej. Toploljubni (termof ilni) rastlini v Iški sta med drugim tudi, že omenjeni gabrovec, črni gaber in črni bor (Pinus nigra); slednji je v Iški avtohton (prvotno rastišče). Med grmovnicami so tu še, prav tako že omenjeni ruj, dlakava panešplja, šmarne hrušice in kranjska krhljika (Rhamnus fallax). Poleg zeliščnih posebnosti Iške (Strgar, 1969) nastopajo tu še druge vrste, ki jih najdemo tudi drugod; npr. dlanolistni in obrobljeni jelenovec (Laserpitium archangelica oziroma L. marginatum), žužkojeda, planinska oziroma alpska mastnica (Pinguicula alpina), ki jo zasledimo predvsem na skalovju s polzečo vodo. Tu so še rumeni jetičnik (Veronica oziroma Paederota lutea), skalna špajka (Valeriana saxatilis), kernerica (Kernera saxatilis), volčini, lovorolistni (Daphne laureola), alpski (D. alpina) in dišeči volčin (D. cneorum), rumenolistna zvončnica (Campanula thyrsoides), penuša nedotika (Cardamine impatiens), bela črnoglavka (Prunella laciniata), goli lepen (Adenostyles glabra), vratičevolistni rman (Achillea tanacetifolia) oziroma Achillea distans, kranjska bunika (Scopolia carniolica), dolomitska nebina (Aster amellus), različne vrste kukavic (Orchis sp.) in klinčkov (Dianthus sp.) idr.
Naj bo dovolj naštevanja, za nepoznavalce več ali manj neznanih rastlin. Morda bo bralec našel več tudi v, že omenjeni moji knjigi o Iški pa seveda v raznih »specialnih«, strokovnih botaničnih opisih, npr. v »Mali f lori Slovenije, 1999 oziroma 2007«.
Živalstvo
Voda Iška je bila pred vojno, vedno je mišljena 2. svetovna vojna, dokaj bogata z ribami, tudi raki. Slednje je močno zdesetkala bolezen, račja kuga, ribe pa divji ribiči, kmalu po vojni tudi z dinamitom. Raki pa menim, da so si delno opomogli in se ponovno pojavljajo, tako kot je to pri rastlinah, gozdovih, kjer prav tako opažam zadnja leta še kar dobro pomlajevanje jelke. Vode, v katere se vračajo raki, so biološko, naravno stabilne, čiste. O vodnih bolhah, pupkih in drugih drobnih, vodnih živalicah ne bom pisal. Saj so tu medvedi, gamsi, jelenjad, srnjad, divji prašiči, lisice, jazbeci, kune, polhi, morda tudi kakšna«vidra in ris, pa razne ptice, od večjih pa sove, črni krokarji, kragulji, kanje, prehodno sokoli (selci), verjetno ponovno orli(?), povodni kosi in razne vrste ptic pevk, ni pa več velikega petelina, ki ni bil redek, recimo pred 30 ali več leti. Tudi zajci niso številni, prav tako ne gozdni jerebi. In če malo podrobneje spregovorim o posameznih živalskih vrstah, bom začel kar z gamsi, ki so za Iško tako kot klobuk za glavo. Domovanje gamsov je predvsem soteska Iške, Zale in ostalih pritokov. Ne samo v skalovjih, gamse bomo opazili tudi v bližnjih gozdovih; zato jih imenujejo tudi »gošarji«. Trop gamsov ima običajno vedno stražo–ponavadi stara koza, ki s piskom opozarja na bližajočo nevarnost. Gamsi se na zimo »prebarvajo«, dlaka postane temnejša in daljša. Ženitev, prsk, se pri gamsih, divjih kozah, pojavi v oktobru (imenovan tudi vinotok ali kozoprsk). Roglji, ki jih ima tako kozel kot koza, so kožna tvorba. Nevarna bolezen pri gamsih je garjavost pa tudi slepota. Za to, kar bom sedaj povedal, pravijo številni lovci, poznavalci gamsov, da je lovska. Malčkova Ivanka, Purkart (roj. 1930) s Purkač pa je videla na svoje oči v ranem jutru nekega dne pred drugo svetovno vojno v Iški, da so gamsi spali stoje, obešeni z rogli na veje bukev oziroma smrek, ki so rasle tik ob skalnih stenah. Na to zanimivost jo je takrat opozoril njen oče, ko sta z Osredka, pri Sv. Vidu odšla čez Iško na drugo stran. Gamsi so imeli zadnje noge iztegnjene do tal. Ta je lovska! Gams, stražar, je seveda budno pazil na primernem mestu na mogočo pretečo nevarnost. O številčnosti te vrste lovne divjadi tu ne bom pleteničil, po lastnih izkušnjah pa sodim in danes ugotavljam, da je te vrste divjadi, recimo po letu 1980 precej manj kot, spet recimo, 15 let pred tem (1965). Pa niso temu krive, npr. gamsje garje ali gamsja slepota, prej človeška (lovska), slepota namreč; po domače rečeno, previsok odstrel, prevelik nemir v naravi, pa morda še kaj drugega. Za slednje je prava sreča, da v Iški ni cest, če pozabim na tiste v Zali, pa tik pod izviri, med Škrabčami in Bošteti ter z Osredka po Črnem potoku do izliva v Iško. Posebno prva in zadnja omenjena sta nebodigatreba v Iški; samo, da ne bo še kakšne!
Sam sicer nisem posebno alergičen, ne na cvetni prah, niti na razne vrste trosov ali semen, morda pa deloma na t. i. gamsje garje, srbečico. Veliko obiskovalcev Iške pogosto začuti v dneh po pohodu skozi Iško, srbenje kože, posebno na mehkih delih, kot po trebuhu, okoli pasu, po nogah in drugod. To se dogaja predvsem v pomladnih in poletnih mesecih, zelo redko jeseni in nikoli(?) pozimi. Izjave prizadetih, ki sem jih slišal pa se med seboj razlikujejo, tako glede na izvor srbenja kot na letni čas. Lovci omenjajo kot vzrok srbenja pršice v iztrebkih gamsov; nekdanje gozdne delavke, gojiteljice pri obratu Škof ljica, ki so opravljale razna gozdna dela v Iški, seveda na območju gospodarskih gozdov, v mesecih, od spomladi do jeseni, so prisegale, da se je srbenje kože pojavljalo predvsem v času pojava rose na rastlinah, torej takrat, ko je tja posijalo sonce. To srbenje so delavke občutile običajno enkrat do dvakrat v letu, v sezoni. Tudi črni gaber s cvetnim prahom ali semeni naj bi bil krivec za srbenje; morda tudi kakšne vrste trav, košeničic (Genista sp.), panešplje (Cotoneaster tomentosa) ali katerih drugih rastlin bi bile lahko vzrok srbenju. Sam sem skoraj prepričan, da so to pršice v iztrebkih gamsov, v bobkih, ali pa je to cvetni prah, posebno ob cvetenju panešplje. O klopih, klopnem meningitisu in boreliji (lymski boreliozi) ne bom posebej razpravljal. Sicer pa je tudi v teh predelih veliko klopov, med njimi tudi okuženih; tudi sam sem prebolel boreliozo, na srečo brez posebnih posledic.
Sicer pa naj nekaj povem predvsem o medvedih, ki strašijo zadnja leta po Sloveniji. V Iški in okolici, v gozdovih Mačkovca in predvsem Mokrca bi našli kar nekaj medvedjih brlogov, ki služijo medvedu, da prestane zimo. Dandanes pa so zime bolj mile, z malo snega in tako je tudi spanje medveda bolj kratko in s prekinitvami. Te so lahko posledica lakote, nenadne otoplitve, vznemirjenosti ali pa še kaj drugega. Medved je vsejed, tako so njegova hrana ličinke, mravlje, črvi, pa divje in domače sadje, posebno sladke slive gredo medvedu v slast. Takrat lomi veje, pa tudi malo popleza po drevju. Dobrodošli so mu plodovi mokovnice, jerebike, breke (plodonosno drevje in grmovje), gozdni sadeži, od malin, jagod, gob in še česa; da ne govorim o medu, ko lomi panje; kaj panje, čebelnjake. Nevaren pa postane medved, če se navadi na sveže meso; ovce, govedo, konji, čeprav v ogradah (električni pastirji). Ker je postala moderna reja, posebno ovc, tudi koz in konjev, ponekod nastaja tudi škoda zaradi medvedov. Je pa medved velik popotnik, saj v eni noči prehodi lahko po več deset kilometrov. Hitro se navadi na mrhovino, ki mu jo lovci nastavljajo na za to določenih mestih, mrhoviščih. Tam, z visoke preže največkrat lovci tudi uplenijo medveda; uplen na drug način je le slučajen. Kar zadeva mrhovišč pa je Slovenija v okviru Evropske skupnosti postala »tlačan« in se mora uklanjati »štrasburškim oziroma bruseljskim« in ne vem še kakšnim navodilom, normam oziroma zahtevam. Zaradi občutnega zmanjšanja števila oziroma prepovedi mrhovišč z živalskimi stranskimi proizvodi (nevarnost BSE) od leta 2002, medved pri iskanju hrane pogosto »vdira« v naseljena območja, brska po smetiščih, prevrača kontejnerje, posode za smeti in povzroča med prebivalstvom preplah. Slednje se nanaša predvsem na vikendaška naselja, npr. na Rakitni in drugod, da posebej niti ne omenjam črnih odlagališč pokvarjene hrane, poginulih domačih živali ipd. Za povračilo škod po zavarovanih živalih naj bi agencija za okolje izplačala 11,2 milijona tolarjev (46.000 evrov) od 15 milijonov, namenjenih za leto 2006.
V Sloveniji je v začetku 60. let 20. stoletja znašala ocena medvedje populacije 150 osebkov, leta 1970 že 288, leta 2001 je narasla na 350, med leti 2001–2003 oziroma 2004 pa je znašala realna ocena medvedje populacije okoli 350 do 500 živali. V letu 2005 oziroma 2006 je Zavod za gozdove Slovenije podal na ministrstvo za okolje in prostor strokovno oceno o številčnosti medvedje populacije v razponu od 500 do 700 osebkov. V omenjenem obdobju so zaznali povečan obseg pojavljanja rjavih medvedov na območjih občin Sodražica, Velike Lašče, Ribnica, Kočevje in Loški Potok. Preštevanje medvedov so opravili predvsem člani lovskih društev, na določenih stalnih mestih in ob določenem času; v osrednjem in obrobnem življenskem prostoru na 167 stalnih mestih trikrat na leto ob polni luni. Do nedavna je bila ocena medvedje populacije dokaj približna in v širokem razponu med najmanjšim in največjim številom osebkov. Sedaj pa so na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani razvili t. i. neinvazivno metodo vzorčenja medvedov, pri kateri s pomočjo genetike (DNK) lahko določijo vsako posamezno žival. Pilotski (poskusni) projekt je potekal na osrednjem območju areala medveda od leta 2004 in je bil zaključen ob koncu leta 2006, nadaljeval pa se je še v jeseni 2007 in sicer na območju celotne Slovenije. Po dosedanjih ugotovitvah sicer še ni ugotovljeno število medvedov na območju Slovenije, vendar ocenjuje eden od obeh ključnih raziskovalcev, da so zadnje ocene od 500 do 700 medvedov v Sloveniji previsoke in s tem seveda tudi načrtovan odstrel, ki bi najverjetneje presegal naravni prirastek. Omenjeni genetski projekt pa se ne veže le na populacijo medveda, ampak tudi risa in jelenjadi v Sloveniji (Delo, 19. april 2007, 20 in Delo, Sobotna priloga, 7. julij 2007, 16, 17). Zadnja znanstvena dognanja o številčnosti medvedje populacije pri nas so bila objavljena v časniku Delo, 6. dec. 2008, 30, 31–sobotna priloga: »Ocena številčnosti medveda v Sloveniji z neinvazivnim genetskim vzorčenjem« ob koncu leta 2007 je 434 osebkov ob 95% statističnem intervalu zaupanja od 394 do 475 osebkov; to je ocena za konec leta 2007, po zaključenem odstrelu. V obdobju 13 let (1995–2007) je bilo iz slovenske populacije rjavega medveda odvzetih 961 osebkov, največ v letih: 2006–126, v letu 2002–116, v letu 2007 pa 108 osebkov. V letu 2008 je bilo do konca septembra iz narave odvzeti 67 medvedov (načrtovano 75), tudi Delo, 8. januar 2009, 18.
Vsako leto je v zadnjem obdobju pristojno ministrstvo dovolilo odstrel 60 do 80 medvedov, v letu 2005, 2006 pa je Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije »vrglo ven« številko 100 medvedov za odstrel v letu 2006, razen petih, ki jih bodo odpeljali in naselili v francoskih Pirenejih. Do sedaj je bilo iz populacije odvzetih že 84 medvedov, od tega 10 povoženih, trije so poginili iz drugih vzrokov, štiri pa so preselili v Francijo. Od slovenskih medvedov, prepeljanih v Pirineje, sta v letu 2007 nesrečno končali dve medvedki (Palouma in Francka), ena je padla s skalne stene, drugo je na cesti povozil avto in je bila s tem tamkajšnjim rejcem domačih živali narejena medvedja usluga. K tem stotim za odstrel v letu 2006 bo seveda treba prišteti še medvede, ki bodo končali na železniških tirih, na cestah ali še kje drugje in tako bomo prišli do zmanjšanja medvedje populacije pri nas za eno petino, pravijo. Veliko medvedov namreč konča tudi na cestah, predvsem avtocestah in na železniških tirih, po oceni 20 do 25 letno. Proti tako visokemu odstrelu, planiranemu za leto 2006 nasprotuje Zavod RS za varstvo narave, katerega predlog odstrela za leto 2006 je 68 osebkov. Proti pa so tudi ostali okoljevarstveniki, tako npr. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice iz Ponikve, ki je preko svojega odvetnika naslovilo na ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti pravilnika Ministrstva za okolje in prostor RS o odstrelu medvedov za leto 2006/2007, na evropsko komisijo pa podalo obtožbo, ki je začela postopek proti Republiki Sloveniji. V zvezi z ukinitvijo zalaganja mrhovišč z mesno hrano v letu 2002 se Lovska zveza Slovenije zavzema za ponovno zalaganje le teh z živalskimi stranskimi proizvodi (do sedaj le krmila oziroma hrana rastlinskerga izvora), kar je (2006) že skoraj dogovorjeno, saj tudi pristojno ministrstvo o tem resno razmišlja. Pri tem pa naj bi osnovali mirne cone, sanirali divja odlagališča in ukinili krmišča z močno krmo za divje prašiče na območju življenjskega prostora rjavega medveda. V zadnjem obdobju (1995–2005) je bilo »izločenih«(odstreljeni, povoženi, naravno poginuli) iz narave 756 medvedov (Slovenske Novice, 23. februar 2006, 2; Nedelo, 5. marec 2006; Delo, 20. april 2006, 26; Delo, sobotna priloga, 20. maj 2006,18, 19; Delo, 6. julij 2006, 3; Delo, 25. julij 2006; Slovenske Novice, 7. oktober 2006, 5; Nedelo, 22. oktober 2006; Delo, 6. junij 2007,3).
Olje na žerjavico pa je v nedeljo, 11. marca 2007 dodal napad medvedke z dvema mladičema pri naselju Ponikve pod Cajnarji oziroma nad Cerknico. Takrat sta oče in sin, oba organizirana lovca šla s fotoaparatom in pištolo ravno mimo brloga, iz katerega je planila medvedka, ki je imela v brlogu dva mladiča. Ob napadu je mlajši dobil hude poškodbe in bo morda trajni invalid. Na medvedko je potem lovska interventna skupina uprizorila lov, sicer neuspešno, oba mladiča pa so pustili poginiti. Lovska zveza Slovenije oziroma njen predstavnik je za revijo ONA (priloga Dela in Slovenskih Novic, leto 9, št. 24, 26. junij 2007, 16–19) priznal nepravilno, neetično ravnanje v primeru medvedke z mladičema v Cajnarjih. (časopisi Delo 15. februar 2007, 4; Nedelo 18. marec 2007,6; Delo: 20. marec 2007, 5; 22. marec, 2007, 5 in 23. marec 2007, 4; Nedelo 25. marec 2007, 5; Delo 26. marec 2007, 5; TV Slovenija 1, več prispevkov po 11. marcu 2007 ter še 4. april 2007 v Dnevniku ob 22. uri idr.). Verjetno bo tudi medved oziroma medvedka z mladičem na pragu Ljubljane, na Golovcu, ki naj bi jo videli 20. maja 2007, povzročila medvedje polemike. V lovskem letu 2006/2007 je bil dovoljen na Notranjskem lovskogojitvenem območju (Notranjsko lovsko upravljalsko območje, 28 lovskih družin na območju od Brezovice pri Ljubljani do področja pod Ilirsko Bistrico) odstrel medveda do teže okoli 100 do 150 kg bruto (neočiščen). Zanimivo pa je, da so v sezoni do aprila 2007 na bližnjem območju padli štirje medvedi s težo okoli 250 do 300 kg, tako eden na Blokah, eden v Rakitni (328 kg), eden v Mokrcu (278 kg) in eden na Škof ljici (268 kg). Sledile so seveda kazni, vsaj za lovski družini na Blokah in v Mokrcu ter odvzem trofeje. Kazni in odvzem trofej, rogovja pa se strogo izvajajo tudi pri odstrelu trofejnih jelenov, ki se jih ne sme odstreliti. Pri nas najvišje ocenjena trofeja (419,5 točke) je bil v snežniških gozdovih leta 1972 uplenjeni medved (314 kg), ki ga lovski nemški turist ni smel obdržati (kožuh je v muzeju v Bistri)
»Zadnja« vest o medvedu (15. oziroma 16. junij 2010) pa je bil napad medvedke z dvema mladičema v bližini Zapotoka (občina Ig). Sprehajalko s psom, ki ni bil na vrvici, je zvečer 15. junija v obrambo svojih mladičev napadla medvedka in žensko močno pogrizla po nogah in rokah, tako da so jo odpeljali v Ljubljano na klinični center; poškodovanka ni v smrtni nevarnosti, so objavili. Sledila so opozorila gozdarjev, naj ljudje ne hodijo v naravo s spuščenimi psi in kako naj se obnašajo v primeru srečanja z medvedom. Lovci niso organizirali pogona na omenjeno medvedko z mladičema. Ob koncu 19. stoletja je bil medved pri nas skoraj iztrebljen. Do takrat so medveda lahko vsi pobijali, tudi tlačani (v urbarjih zapisana obveznost!). Velike zveri (medved, volk in ris) so bile razglešene za škodljivce v lovskih redih 17. in 18. stoletja; dekret cesarja Jožefa II. iz leta 1788 je določal celo denarno nagrado za vsako ubito veliko zver. Nekje sredi 70-ih let 19. stoletja je bilo pri nas še okoli 30 medvedov. Lastnik največje gozdne posesti na Kranjskem (preko 18.000 ha) Karel Maria Aleksander Auersperg (1859–1927) je leta 1889 medveda na Kočevskem popolnoma zaščitil. Enako sta ukrepala tudi posestnika na Notranjskem, knez Ernest Ferdinand Weriand Windischgraetz (1827–1918), zadnji kočevski vojvoda iz Planine pri Rakeku in v Snežniku princ Georg Schoenburg Waldeburg (umrl 1900).
Poleg drugih podatkov so bili v navedenih medijih objavljeni še sledeči podatki v zvezi z medvedi v Sloveniji. V obdobju 1874–1938 so »postrelili« 143 medvedov; v obdobju 1994–2006 (13 let) je bilo iz narave odvzetih (ustreljeni, poginuli zaradi nesreč) 889 osebkov (medvedov), od tega največ v letu 2006, 126 osebkov. V desetletju 1994–2003 je bilo iz narave odvzetih 588 osebkov (medvedov) in do vključno leta 2001 je letno padlo manj kot 60 medvedov, razen v letu 1998–62 osebkov, kar predstavlja za obdobje 1994–2001 letno povprečje 50 medvedov (najmanj 32 oziroma največ 59). Po 2. svetovni vojni naj bi zaradi napada medveda umrli trije ljudje, kar je v primerjavi z drugimi nesrečami zelo malo. Od omenjenih treh smrtnih primerov zaradi napada medveda na človeka se je eden zgodil 27. avgusta 1987 v gozdu (Dagmarjev laz?) nad Strugami v Struški dolini (Dobrepolje). Takrat je medved do nerazpoznavnosti raztrgal nabiralko gob (Jožica Kranjc iz Zagreba, sicer domačinka na letovanju v Tržiču pri Strugah; mož Alojz, of icir JLA v Zagrebu). V zadnjih desetih letih (1997–2006) pa je zaradi napada medveda iskalo pomoč pri zdravniku deset ljudi. Kot zaščitena živalska vrsta veljajo za medveda »pravila« po zakonu o ohranjanju narave, v katerem je dovoljeno le izjemno poseganje v populacijo. Gozdarska kolega, mag. Janez Černač in mag. Franc Perko sta v zvezi z dogodkom od 11. marca 2007 oziroma na splošno o gojenju, ravnanju z medvedi pri nas, po mojem, izredno pozitivno izrazila mnenje in osebne poglede. Posebno je Černač kot nekdanji direktor kočevskega gozdarstva, kot dolgoletni lovski inšpektor v Sloveniji, pa tudi kot domačin na Kočevskem in lovec ter fotolovec (Klub Diana) in kot ljubitelj narave in dober poznavalec prostoživečih živali, označil zgrešeno pospeševanje reje drobnice v osrednjem življenskem prostoru (op.: Kočevska) velikih zveri, tako tudi medveda. V petnajstih letih se je število ovac pri nas povečalo za sedemkrat – kmečki lobi in subvencije iz časov bratov Podobnik–časopis Dobro jutro, št. 221/leto IX, 23. januar 2010, 7. Kot vidimo, so v špilu okrog številčnosti medveda pri nas v Sloveniji, Ministrstvo za okolje in prostor, Zavod za gozdove Slovenije, Lovska zveza Slovenije, ekologi, ljubitelji živali oziroma nasprotniki lova in lovcev, rejci, predvsem drobnice, morda čebelarji, prebivalci ožjega teritorija medveda, torej predvem deli Notranjske in Dolenjske, pa še kdo. Katera številka o stanju medvedje populacije oziroma koliko medvedov lahko trpimo pri nas v Sloveniji, je stvar trezne presoje, strokovnih opredelitev in še drugih faktorjev. Vsak od naštetih trdi in zagovarja svoje; verjetno ne bo nikoli za vse prav. Še najbolje bi bilo tako, da bo volk sit in koza cela.
Nekje v januarju poleže medvedka enega, dva ali »v zadnjem času neredko« celo tri mladiče, ki niso večji od podgane. Po zadnjih podatkih (mesečna revija National Geographic, Slovenija, maj 2007, št. 5, 32–39) je pri nas prirastek povprečno 1,82 mladiča na samico, v zadnjih letih pa niso več redkost medvedke s štirimi mladiči. Spomladi, če je ugodno vreme, jih popelje iz brloga že v marcu. V aprilu in maju 2004 je Pavlinov Janko (Intihar) iz Bukovca nekajkrat opazil medvedko z dvema mladičema, enkrat pa celo eno s tremi mladiči; seveda iz istega legla. V letu 2005 in 2006 pa medvedi sicer pogosto obiskujejo Pavlinovo domačijo, predvsem ponoči. Gospodar pravi, da pri njih koruze in korenja ni možno pridelovati, ker bi medvedi vse požrli. Prava sreča pa je, da vsaj krompir in kaulo, kolerabo pustijo pri miru. Tudi Pavlinove kokoši v kokošnjaku niso več varne pred medvedi (maj 2006). V zadnjih letih je, glede na dosedanje izkušnje, pravzaprav kar pogost pojav, da medvedka poleže dva mladiča. V času od pomladi do poletja je bolje, da se človek ne približa medvedki z mladiči, če jo slučajno opazi; celo usodno pa lahko postane, če se znajde med medvedko in mladiči. Medvedka je zelo ljubeča in skrbna mati in jo tudi vlak ali avto ne preženeta od mladičev. Na zimo so mladiči že dokaj samostojni, vsaj glede gibanja, sicer pa vodi medvedka mladiče okoli dve leti. Potem, ko je godna za razplod, jih odžene proč; pri tem je lahko mladičem nevaren samec, ki se goni; zgodi se tudi, da pokonča mladiča. Bližnja srečanja človeka in medveda so v zadnjem obdobju pogostejša kot nekoč. Gostota gozdnih cest in s tem povečan občasni promet z avtomobili, z motorji, s kolesi in seveda z obiskovalci narave, gozdov, z nabiralci gozdnih sadežev, je nekaj od vzrokov za omenjena srečanja. O vzrokih tu ne bi razpravljal; mediji pa pogosto zadeve v zvezi z medvedi preveč napihnejo.
Jelenjad in srnjad naj samo omenim. Prvoimenovana ima dokaj velik areal, območje gibanja v primerjavi s srnjadjo ali gamsi. Tudi divji prašiči niso vezani na ozek prostor, v katerem bi se dalj časa zadrževali. Kot je vznemirljivo, ne samo za lovce, tudi za ljubitelje narave, pohodnike in ostale, slišati oglašanje jelenov v času parjenja, v jelenjem ruku, ki traja približno od 20. septembra do prvih dni v oktobru, posebno v meglenih in hladnejših dneh, tako je še bolj vznemirljivo, če ima obiskovalec Iške priliko videti veliko uharico ali o ponoči celo poslušati, kako njeno oglašanje prodira skozi tišino noči v gozdovih Iške. Morda še nekaj besed o risih, ki so v Sloveniji živeli v naravi do konca 19. oziroma do začetka 20. stoletja; morda zadnji na Štajerskem leta 1908. V letu 1973 so naselili na Kočevskem 3 samice in 3 samce, uvožene s Slovaške. Do leta 1978 se je število risov v Sloveniji povečalo na okoli 20 osebkov in so zato uvedli načrtovan odstrel. Kljub temu pa se je število še povečevalo in so zato leta 1986 v severnem delu areala sprostili odstrel, v letu 1990 največ, 12 osebkov. Sicer zavarovana divjad, je populacija risa pri nas nevarno nizka, po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije sicer kar okoli 40 do 50 osebkov. Po oceni strokovnjakov Biotehniške fakultete v Ljubljani pa znaša številčnost risov pri nas le do 20 osebkov, od tega 10 na območju Snežnika, po eden na Kočevskem, Menišiji in na območju Male gore ter 3 do 4 osebki na idrijsko-tolminskem območju (časnik Delo, Sobotna priloga, 17. marec 2007, 20–22). Pred leti sem neredko slišal od lovcev, da so opazili risa na območjih, ki jih tu obravnavam; sedaj je o tem kar tiho.
Volkovi so se občasno pojavili na območju Krvave Peči še nekaj let po 2. svetovni vojni, je po spominih svojega očeta Antona (1902–1954) povedal Bečnikov, Tončkov Tone, Usenik (roj. 1931). Nekje po letu 1955 pa volkov ni bilo več v te predele. Po vojni so za volkove nastavljali po gozdovih ampule strupa, ciankalija, tudi za lisice; volk je bil škodljivec, za uplenitev volka pa je lovec prejel še denarno nagrado. Danes je volk zavarovana živalska vrsta, med rejci drobnice pa povzroča vedno večje probleme, škode in nasprotovanja glede ustrezne številčnosti te živalske vrste pri nas. Tako v Evropi, kot pri nas se opaža porast števila volčje populacije, kar je posledica trajne zaščite. Pri nas je postal posebno prereč ta problem v letih 2007, 2008, ko so volkovi, posebno na Krasu napravili več pokolov med drobnico. Kraški teren je zelo primeren za rejo drobnice in so rejci upravičeni glede strahu pred volkovi, dočim za Kočevsko in bližnje predele o upravičenosti ne moremo govoriti. Kočevska in okolica je namreč osrednji prostor, območje velikih zveri, kot sta to volk in medved. Reja drobnice na Kočevskem, vsaj v sedanjem obsegu, ni upravičena, pospeševanje le te pa še manj. Poiskati bi bilo treba ustreznejše načine za preživljanje tamkajšnjih prebivalcev. Ob sedanjih trendih zaposlovanja in načina preživetja je stanje sicer razumljivo, vendar trendi ne bi smeli iti na škodo narave, okolja.
Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije predlaga odstrel 30 volkov in 100 medvedov zaradi velikih škod, ki jih povzroča ta divjad v kmetijstvu. V letu 2008 so bile oškodovane predvsem nekatere kmetije v hribovsko-gorskih območjih in na Krasu. Samo volkovi so v letu 2008 povzročili za 270.000 evrov škode, od česar pa je država kot lastnica divjadi izplačala oškodovancem menda le 100.000 evrov, ker je denarja zmanjkalo že v mesecu maju, piše časnik Delo, 6. februar 2009, 13. V zvezi z višino odstrela sta zanimiva prispevka Kormorani vsak dan pojedo vsaj tono in pol rib«Bruna Skumavca v Sobotni prilogi Dela, 21. februar 2009, 38 in prispevek v Nedelu, 22. februar 2009, 6. V slednjem beremo o polemiki med gozdarji (Zavod RS za gozdove) in okoljevarstveniki (Zavod RS za varstvo narave) glede višine odstrela medvedov za leto 2009. Naravovarstveniki so za občutno nižji odstrel, kot ga predlagajo za leto 2009 gozdarji, ki kljub upoštevanju najnovejših znanstvenih izsledkov o številčnosti medvedov pri nas (434–475), predlagajo za leto 2009 ostrel 70 medvedov. Pri tem pa je, kot beremo, dokaj nenavadno, da so isti ob oceni 500–700 medvedov pri nas za leto 2008 predlagali odstrel 75 medvedov. V letu 2008 je bilo hitro odstreljenih vseh 75 predlaganih medvedov, poleg tega pa jih je končalo, bilo izločenih iz narave še 17 (povoženi, poginuli idr.), skupaj torej 92.
V letu 2007 je prijavilo škodo, 320 oškodovancev, predvsem rejcev drobnice, ocena škode je znašala dobrih 80.000 evrov, v letu 2008 pa je prijavilo škodo kar 634 oškodovancev, ocena škode pa je znašala preko 180.000 evrov. Avtorica članka navaja tudi, da so se zaradi medvedov povečale škode v veliki meri zaradi opustitve mrhovišč (pojav BSE!). Poleg tega pa so se medvedi pojavili pri nas na območjih, kjer jih ne pomnijo niti najstarejši tam živeči prebivalci. Absurd pri tem pa je tudi, da pristojno ministrstvo (kmetijci) spodbujajo ovčerejo na tradicionalnih medvedjih območjih, kjer naši predniki niso nikoli gojili drobnice. Po napovedih ministra za okolje Erjavca, ki se je že pogovarjal z ministrom Pogačnikom, ki pokriva tako gozdarstvo in kmetijstvo, bo odstrel velikih zveri v letu 2009 gotovo manjši kot je bil v letu 2008. Ministrstvo za okolje je potem šele 9. aprila 2009 sprejelo pravilnik o odstrelu za leto 2009, in sicer 70 rjavih medvedov in 10 volkov. Tako imajo lovci na razpolago čas le še do 30. aprila, ko je »glavna sezona« za odstrel medveda oziroma od 1. oktobra do 31. decembra 2009 (Delo, 10. april 2009, 4). Po radiu pa so zjutraj 16. aprila 2009 opozarjali ljudi na nevarnost srečanja z medvedom na Rožniku, ki so ga prejšnjo noč opazili, ko je hlačal ob ograji ljubljanskega zoološkega vrta. Naslednji dan je Delo 17. aprila 2009, 8, objavilo daljši članek, da so v zgodnjih jutranjih urah 17. aprila pri živalskem vrtu opazili okoli 3 do 4 leta starega in okoli 95 kg (65?) težkega medvedjega mladiča. Obvestili so policijo in Zavod za gozdove, v zgodnjem popoldnevu pa so medveda že pregnali z območja Rožnika v smeri Dobrove, od koder naj bi tudi prišel. Ker pa so ga proti večeru ponovno opazili ob Večni poti, je interventna skupina poskrbela za uspavanje medveda z uspavalnim nabojem. Medveda so opremili s satelitsko ovratnico, oddajnikom in ga odpeljali proti snežniškim gozdovom (Delo, 18. 4. 2009, 8). Sliši se neverjetno; 23. aprila 2009 so ob 19. uri na TV Slovenija 1 povedali, da se je ta medved tega dne pojavil na Gradišču nad Pijavo Gorico. Zračna razdalja do vrha Snežnika je okoli 40 km, do Kozarišč, gradu Snežnik pa okoli 30 km. Za medveda take razdalje pravzaprav niso nič posebnega, pa vendar ta medved očitno ni karsibodi. Njegovo vedenje je dokaj nenavadno, počiva ponoči, premika se ponevi (Slovenske Novice, 24. april 2009, 4 in Delo, 25. april 2009, 8). V skrajnem primeru, če bi se gibal ta medved v urbanem, naseljenem okolju, ga bodo morali verjetno odstreliti. Ja, v Ljubljani hitro narede velik cirkus, če se v bližini pojavi medved. Na Dolenjskem je to skoraj vsakdanji pojav, pa? Radio Slovenija 1, 29. april 2009 ob 11, uri dopoldan: medveda so zasledili telemetrično na mokrško-krimskem območju, kasneje v okolici Žužemberka, ob koncu maja pa jo je mahnil iz Savinjske doline čez Karavanke v sosednjo Avstrijo. Tam so zadnji stik z medvedom zaznali ob koncu maja oziroma prvega junija zvečer iz okolice Železne Kaple na avstrijskem Koroškem. Očitno se je po dveh mesecih zgodba o medvedu Rožniku končala, saj so mediji 12. in 13. junija poročali, da so lovci našli v potoku blizu Solčave truplo ustreljenega medveda brez kože, glave in šap (trofeja!). Domnevajo, da so krivolovci v Avstriji medveda ustrelili, ga strokovno obdelali in truplo prepeljali k nam ter ga odvrgli v potok. Laboratorijska analiza bo pokazala, če je bil to res medved Rožnik, na kar kažejo številni indici. Primer raziskujejo lovci in policija, za dejanje pa je zagrožena kazen zaradi krivolova in ustrelitve zaščitene živali. Omenjena analiza je potrdila domnevo, da je bil ustreljen in iznakažen medved Rožnik (Delo, 19. junij 2009, 4).
V zvezi z medvedi naj navedem še sledeče iz članka v časopisu Delo, 13. oktober 2010, 11. Na območju gozdov, ki ga obvladujejo kočevski gozdarji, je medvedka z mladičem 11. oktobra 2010 napadla gobarja pri spodnji Slivnici oziroma Predolah pri Grosupljem, pred tem pa tudi nekoga blizu Velikih Lašč. Dan kasneje, 12. oktobra pa so kočevske gozdarje obvestili tudi o trku vozil z medvedom na Turjaku in v Srednji vasi pri Dragi. V letu 2010 so kočevski gozdarji obravnavali 230 primerov škode, ki jo je naredila zavarovana vrsta divjadi, od tega 150 primerov medved (ocena škode 40.000 evrov), 50 primerov volk (ocena škode 55.000 evrov) in 30 primerov krokar, dihur in ptice ujede (škoda ocenjena na 5.000 evrov). Kočevski gozdar, pristojen za divjad, ocenjuje da se je na njihovem območju (od Turjaka do Kolpe) v zadnjih 20 letih število medvedov podvojilo. Članek navaja številčnost medveda v Sloveniji: v letu 1920–40 osebkov, v devetdesetih letih dvajsetega stoletja 300 osebkov, sedaj pa naj bi bilo samo na Kočevskem 350, v vsej Sloveniji pa približno 700 medvedov. Posebno na območju občine Velike Lašče je po besedah župana Antona Zakrajška z medvedi veliko težav.