Bil je 27. januar 2012, hostel Celica v Ljubljani, ura 19.30, predstavitev pesniškega prvenca Vida Sagadina “Drevored”. Prestavitev pesniške zbirke s poudarkom na naravi, drevesih, je popestrila etno skupina “Pot” ki jo vodi moja dobra znanka Joca Jamšek, v njej pa sta sodelovala še Gregor Kampjut – violina in kitara in Miran Kralj – klarinet. Mali utesnjeni prostor je bil še prevelik za nas okoli deset poslušalcev, pa se je ta občutek hitro izgubil ob prebiranju poezije ter igranju in prepevanju ponarodelih uspešnic z vsega sveta…
Dokler se niso ogasili prvi takti melodije ruske pesmi, ki je nisem poznal in razumel, a je naredila name tako močan vtis v tistem trenutku, da mi šinilo v možgane misel: namesto med štirimi zidovi bi to pesem moral slišati v neokrnjeni naravi moje Krvave Peči in to na prav posebnem mestu – v vrtači, skoraj na sredi Krvavskega polja, ki sem jo bežno poznal iz sprehoda; med poslušanjem pesmi, v tistem trenutku, se mi je pred očmi prikazalo malo gledališče v obliki grškega amfiteatra in na zalenem odru nastopajoča skupina “Pot”…
Naslednji dan sem šel najprej pogledat omenjeno vrtačo in ideja je še močneje zaživela pa čeprav je bila zaraščena s travo in so na njenem vzhodnem bregu “kraljevali” kosovni in gradbeni odpadki… Pokazalo se je, da je bila moja predstava pravilna, z lahkoto sem v naravni globeli vizualiziral končano gledališče, velik polkrožni oder in strme polkrožne galerije za gledalce…
Še isti dan sem šel do lastnika zemlje, na kateri je omenjena vrtača, Milana Usenika, mladega Bečnika, ki je prevzel (kasneje) kmetijo v nasledstvo in upravljanje .. S strahom (in upanjem) sem ga vprašal, ali bi imel kaj proti, če bi vrtačo na njegovi zemlji očistili odpadkov in v njej zgradili pravo letno gledališče. Njegova jasna in odločna privolitev mi je pomenila nepopisno veselje (ki sem ga sicer zadržano pokazal) in od tistega trenutka naprej so začeli v glavo deževati načrti ….
Bil sem tako prepričan, da se lotevam pravega projekta, ki bo s široko razprtimi rokami sprejet od domačinov in obiskovalcev, da nisem pomislil ne na upravna dovoljenja, ne na pisna dovoljenja lastnika ne na materialne stroške – edina kalkulacija (pokazala se je seveda za napačno) je bila čas, v katerm naj bi bilo gledališče zgrajeno – računal sem da bo čas od pozne pomladi do zgodnje jeseni tega leta več kot dovolj, da bo gledališče gotovo in da bo v leti 2013 že nemoteno doživljalo vse, kar se za tako gledališče spodobi…
In potem se je začelo… Če danes pogledam, kako je zgledalo na začetku in koliko več je bilo dela, kot sem si sam zamišljal, potem vem, da se zadeve verjetno ne bi lotil, če bi vedel, kaj me čaka… Ampak, saj pravijo: imeti moraš velike cilje da lahko sploh kaj dosežeš…
Začelo se je z akcijo vaščanov ob veslovenski akciji “Očistimo Slovenijo”, v dveh dneh smo iz jame odpeljali dva voza odpadkov in “podlaga” za gradnjo je bila pripravljena. Naročil sem prva dva kamiona kamna za gradnjo odra in 25. maja (kako simbolično…) sem začel s pripravo temeljev za rob odra. Z Jadrankino pomočjo sem določil orientacijo oziroma lego odra v vrtači in nato geometrijsko začrtal in označil njegovo obliko. Za pripravo temeljev sem porabil še nadalnje tri dni da bi bilo vse pripravljeno za prvo organizirano delovno akcijo, ki je bila opravljena 7. julija 2012. Takih akcij je bilo potem do zaključka gradbenih del v letu 2014 še 68 in na njih je bilo skupno udeleženih 39 sovaščanov, znancev in prijateljev. Zaradi hvaležnosti do vsakega udeleženca si lahko v priloženi tabeli ogledate vrstni red akcij in sodelujoče na njih. Vsak od sodelujočih bo zapisan tudi na spominski plošči na robu odra.
Moram zapisati, da je bila prisotna zares velika dobra volja in iskrena pripravljenost za sodelovanje s strani vseh sodelujočih, še posebej pa sem bil kar nekajkrat presenečen nad prostovoljno pomočjo in samoiniciativnostjo sodelujočih. Večino dela smo opravili ročno in z enostavnim orodjem, zares velik prispevek pa je pomenilo delo z bagrom pri grobih zemeljskih delih na odru in dostopu do njega, ki ga je opravil Sašo Zgonec – po grobi oceni bi za opravljeno strojno delo potrebovali od 80 do 100 ur ročnega dela. Sašo nam je s tehniko zelo pomagal tudi pri začasni ureditvi pred otvoritvijo še nedokončanega teatra 14. julija 2013 in pa pri premikanju in polaganju velikih skal na galerije.
Potrebno je posebej poudarit, da so bile vremenske razmere od zgodnje jeseni 2012 do pozne pomladi 2013 zelo neugodne, zaradi česar je bilo tudi delo pri gradnji teatra onemogočeno in se s prvo akcijo v letu 2013 začelo šele 25. aprila!
Prva prireditev v Lojzovem teatru se je zgodila 23. maja 2014, ko sta Andrej in Mateja za skupino predšolskih otrok in učence OŠ iz Roba prikazala lutkovno igrico Debela repa. Odziv je bil odličen in potem se je odvilo v teatru še kar nekaj različnih predstav in dogodkov…
