12. 8. 2017 – Boris Muževič – Večer country in irske glasbe

12. avgusta 2017 je Boris Muževič gostoval skupaj s Petrom Pockom in skupaj sta uprizorila zelo simpatičen preplet starih uspešnic in avtorske glasbe Petra s prekmursko noto. Petdeset obiskovalcev je prišlo na svoj račun in uživalo v glasbenih izpovedih obeh gostov. Računamo, da se vidimo tudi naslednje leto ob še številčnejši publiki!

8. 7. 2017 – Gregor Čušin – Evangelij po Čušinu

V soboto, 8. Julija 2017 ob 17. Uri je v Lojzovem teatru spet gostoval Gregor Čušin, dramski igralec, tokrat s svojo avtorsko monokomedijo Evangelij po Čušinu. Predstavo si je ogledalo okoli 70 gledalcev, ki so zadovoljni in vedre volje še nekaj časa vztrajali na prizorišču v klepetu z igralcem ter njegovo soprogo.

Kaj torej želite povedati z predstavo Evangelij po Čušinu? (iz intervjuja, objavljenega na javni spletni strani Gregorja Čušina)
Želel sem kot katoličan spregovoriti katoličanom, vernik vernikom, Jezusu zastaviti par vprašanj, ki morda mučijo še koga. Predvsem pa sem hotel na glas povedati svoje mnenje o nekaj bolj ali manj aktualnih dogajanjih – predvsem v Cerkvi. In to na ljudem prijeten, humoren način.
Verjamem v smejočega Boga. Dokaz, da je Bog duhovit, lahko najdem že takoj, ko se pogledam v ogledalo. Moje telo, čeprav brez dvoma lepo, z vsemi izrastki in pritiklinami je vsekakor delo in rezultat božje ljubezni, duhovitosti in humorja. Drugo, v kar sem prepričan in bi morda tudi rad povedal s predstavo, je, da je bil Jezus igralec in humorist. Nastopal je pred množicami, torej je bil tudi dober govorec. Znal je pripovedovati zgodbe. Če bi bil dolgočasen govorec, ga množice ne bi poslušale ure in ure, pa če bi imele njegove zgodbe še tako globoko vsebino. Prepričan sem, da je moral množicam prilike in zgodbe – vsaj nekatere – pripovedovati z nasmeškom na ustih, kot humorne zgodbe, kot anekdote. Ker če bi on ljudi resno ozmerjal in rekel: »Vi ste ovce, jaz pa pastir«, bi ga kamenjali na licu mesta, nikoli ne bi prišel do križa (smeh). Brez kančka smisla za humor lahko primerjavo z ovcami vzamemo kot žaljivo. Da ima Bog smisel za humor, vidimo tudi v našem vsakdanjem življenju, v vsakdanjih dogodkih.

17. 6. 2017 – Odkritje obeležja Johnu Denvirju in koncert Marjetke Popovski

Končno nam je po vseh nepotrebnih zapletih uspelo v Krvavi Peči uradno odkriti obeležje v spomin Johnu Denvirju, zavezniškemu vojaku. Obeležje na žalost zaradi nasprotovanja župana ni na najbolj primernem mestu, to je Domu veteranov, kjer je že spominska plošča partizanskim borbam z Italijani v drugi svetovni vojni, temveč na hiši št. 7 v Krvavi Peči.

Gre za za poklonitev velikemu osebnemu prispevku zavezniškemu vojaku – prostovoljcu, ki se je prišel iz daljnje Nove Zelandije borit proti fašizmu in nacizmu v Evropi, po spletu naključij pa je po drugem pobegu iz zloglasnega nemškega taborišča pri Mariboru leta 1941 prišel med partizane Šercerjeve brigade, postal tam borec in nato napredoval vse do komandanta drugega bataljona. V težkih bitkah okoli Krvave Peči leta 1943 je bil težko ranjen, bil odpeljan najprej na zdravljenje v Italijo in nato v svojo domovino.

Za svoj prispevek borbi proti nacizmu in fašizmu je bil po vojni nagrajen tudi z državnimi odlikovanji, ob deseti obletnici zmage leta 1955 pa je na povabilo ZZB Slovenije obiskal svoje sotovariše iz vojnih časov.

Dvojnega programa – svečanega odkritja obeležja in nato koncerta partizanske in revolucionarne pesmi v izvedbi Marjetke Popovski se je udeležilo nad sto ljudi, med drugim tovarišica Julka Žibert, podpredsenica mestnega odbora Ljubljana, Dušan Jež iz organizacije TIGR iz Ankarana, Miloš Šonc iz Grosuplja, Nevenka Dolgan iz Dobrepolja, Danijel Divjak iz Ribnice pa predstavniki iz Radovljice, Škofljice, Iga, Šentvida pri Stični …

Poleg domačega prapora so bili prisotni s svojimi prapori tudi praporaši iz Škofljice, Grosuplja in Ankarana.

Svečni govornik je bil predsednik Društva Zarja spominov Velike Lašče, Srečko Knafelc, v svojem nagovoru pa je predvsem poudaril, da je vojna veliko zlo, ki nikogar ne zaobide in v kateri nikoli ni zmagovalcev, je le velika zbirka zgodb o preizkušnjah, tovarištvu, žrtvovanju pa tudi zgodb o izdajstvih in nizkih strasteh. Izrazil je tudi prepričanje, da je bil odpor nujen in brezpogojen, saj je bilo Slovencem namenjeno iztrebljeneje kot narodu!

Prebrano je bilo tudi sporočilo ambasadorke Nove Zelandije, njene ekselence Nicole Roberton, ki je dogodku namenila naslednje sporočilo:

Sporočilo ambasadorja Nove zelandije, njene ekselence Nicole Roberton

V zadovoljstvo mi je bilo, ko sem izvedela, da se bo odkrilo spominsko znamenje v čast Novozelandca Johna Denvirja. Njegove zgodbe na ambasadi pred tem nismo poznali, priča pa o pomembnosti le-te, ko se ga spominjate še po 70 letih. Po mojih izkušnjah kot ambasadorka se navadno smatra odnose med dvema državama kot odnose med njunima vladama, v resničnem življenju pa se najmočnejše vezi ustvarjajo med posamezniki. Nova Zelandija je počaščena z dejstvom, da je njen državljan igral pomembno vlogo v vaši zgodovini in smo vam hvaležni za vaš trud pri obeležitvi njegove vloge.
Želim vam vse najboljše pri izvedbi slovesnosti in upam, da se bodo vezi, ki jih je spletel in ki se sedaj razširjajo na njegovo družino, še naprej utrjevale.

Z najboljšimi željami
Njena ekselenca Nicole Roberton

Na koncu sta tovarišica Julka Žibert in predsednik društva Zarja spominov simbolično odkrila spominsko znamenje, vsi prisotni pa so se z minuto molka poklonili spominu na Johna Denvirja in vsem, ki so žrtvovali svoja življenja za svobodo.

Po svečanosti se je odvil prvi letošnji dogodek v Lojzovem teatru. Marjetka Popovski je navdušila s svojimi domovinskimi in partizanskimi pesmimi, zapetimi z njej lastnim občutkom. Več kot sto obiskovalcev je uživalo v Marjetkinem glasu in nato zaključilo druženje ob dobrem pasulju in tovariškim klepetom med udeleženci.

Zabeležil: Srečko Knafelc, foto: Jure Knafelc, Miloš Šonc